Oljarna Šaruga, Mele pri Gornji Radgoni

 Največ potrošnikov v Avstraliji je sicer po rodu iz Slovenije, Avstrije in Hrvaške, vedno raje pa po tem zdravilnem izdelku segajo tudi Avstralci in drugi narodi.

Pred kratkim je proti Avstraliji odpeljal še en veliki kontejner z radgonskega območja. Napolnjen je bil z izdelki Radenske, zraven pa je bilo tudi 2000 litrov bučnega olja, ki ga je na 7. kontinent poslal oljar Aleksander Šaruga iz Melov pri Gornji Radgoni. To je le del količine, ki jo proti Avstraliji že od olimpijskih iger 2000 v Sydneyju, pošilja omenjeni pomursko-štajerski oljar. Letno gre na pot okoli 5000 litrov bučnega olja, a količina se nenehno povečuje, kajti poleg Slovencev, Avstrijcev in Hrvatov, ki so bili prvotni kupci, Šarugovo bučno olje uporablja vedno več Avstralcev in drugih narodov. Oljar Šaruga je posebej zadovoljen, da v Avstraliji cenijo pravo bučno olje in so zanj pripravljeni plačati tudi višjo ceno, kot jo doseže v Sloveniji. Šarugovi sicer največ buč pridelajo sami, veliko bučnic pa tudi odkupijo od drugih pridelovalcev ali pa semenke kar zamenjajo za takšno in drugačno olje. Če bo posel z Avstralijo še naprej uspešen, v kar ne dvomijo, bodo Šarugovi svojo dejavnost razširili in takrat bo lažje tudi za večje pridelovalce bučnic iz celega Pomurja. Za »avstralske« pošiljke so Šarugovi – brez kakršne koliki državne finančne pomoči – naredili novo obliko etiket, nove steklenice in vso drugo embalažo. Vsekakor pa Šarugovi največjo pozornost namenjajo kakovosti, saj Aleksander poudarja, da ljudje cenijo kakovost, in zato niti ob vstopu Slovenije v EU, kjer je kakovost cenjena, ni bilo težav. Jezi pa ga nekakšna vrsta zlorabe imena »buča«, ko se pod znamko bučno olje prodaja marsikaj. Da do tega ne bi prihajalo, pa bo potrebno še veliko postoriti, pravi Šaruga. Poleg tega meni, da bi sami oljarji morali doseči dogovor o skupni znamki kakovostnega bučnega olja, kot je to v sosednji Avstriji, kjer ne more kdor koli uporabljati ime »bučno«, če za to nista porabljena vsaj dva kilograma buč.